Smo majhno družinsko podjetje, ki se je razvilo iz neizmernega veselja do gob, vendar ne do jurčkov in šampionov. Želeli smo nekaj novega, bolj gurmanskega, kot so šitake, ostrigarji in resasti bradovec. Ker pa je bila ponudba teh gob v našem lokalnem okolju slaba, smo se odločili, da jih bomo gojili sami. Sprva smo kupovali že pripravljene podlage za gojenje in gobe smo vzgajali kar na kuhinjskem pultu. Otroci in midva z ženo smo zelo uživali ob opazovanju hitre rasti gob, in ko smo jih lahko na koncu pojedli, je bil užitek še večji. 

 

Ker smo imeli sveže gobe na zalogi vsaj dvakrat na teden, se je naša prehrana precej spremenila, otroka pa sta jih hitro vzljubila. To je zahtevalo nekaj ukrepov. Ker sem praktičen po naravi in imam nekaj malega izkušenj z mikrobiologijo zaradi svojega poklica kot kemik, sem po nekaj tednih branja različnih literature hitro ugotovil, kako se lotiti te zadeve. Na naši domači kmetiji smo imeli nekaj prostora v neizkoriščenih gospodarskih objektih, ki smo jih lahko uporabili za vse faze gojenja gob. Potrebno je bilo samo malo truda in prenesti teorijo v prakso.

​

Vse, kar smo naredili do sedaj, je bilo opravljeno z veliko mero entuziazma in ljubezni do tega dela. Največje zadovoljstvo pa mi prinaša opazovanje, kako z veseljem pri tem sodelujejo otroka in žena.